Fingar-portret

Triglav! Kot ti tak rod ob tebi biva:
Krivica, bol mu guba moško lice;
pogosto trnje, redko mu cvetlice
v življenju trosi sreča goljufiva.
A rod vzravnan prenaša bolečine
in grenko čašo zla kot mož okuša,
ko trdno ve, da vse na svetu mine.
(Triglav)

F.S. Finžgar je bil ljudski pisatelj. Njegova dela so rasla iz tesnega stika z življenjem, z ljudmi vseh slojev, z naravo, iz vsakdanjih izkušenj. Čutil je s svojim narodom, spremljal njegova prizadevanja in mu pomagal širiti obzorja. Ko je ustvarjal iz takih osnov, ker je jemal iz ljudstva ter govoril in pisal z besedami, vzetimi naravnost iz ljudskega jezika, je bil tesno povezan z življenjem slovenskega naroda.

Leta svoje življenjskega popotovanja je začel v Doslovčah, v kajži pod Rebrjo, kjer je bil rojen 9. februarja 1871. Prva leta je preživljal ob očetovi modrosti, hudomušnosti in v igrah z vaškimi otročaji. Brezskrbnosti je bilo konec, ko je moral na Breznico v enorazrednico in pozneje v Radovljico v 3. razred osnovne šole. Bil je odličnjak, čeprav je večino svojega časa prebil na paši. O nadaljnjem šolanju je odločal oče. France je moral v Ljubljano, čeprav se tam kot kmečki fant ni dobro počutil. Začetne težave je uspešno premagal in leta 1891 z odliko maturiral. Jeseni tega leta je vstopil v ljubljansko bogoslovje.

Kot duhovnik je služboval v Bohinju, na Jesenicah, v Kočevju, v Idriji, Sori in drugod. Leta 1918 je odšel na svoje zadnje službeno mesto v Trnovo pri Ljubljani. Tu je bil leta 1936 upokojen, a je še vedno aktivno delal kot duhovnik in pisatelj.

Druga svetovna vojna mu ni prizanesla. Okupator je namreč zvedel, da podpira osvobodilno gibanje. Umrl je leta 1962 v Ljubljani.

Ob prvih poskusih književnega dela v Alojzevišču, ob študiju svetovnih klasikov in domače zgodovine, ob nihanju med domačo idilo in tujim svetom je zorel Finžgar v velikega pripovednika. Posebno se bralcu vtisnejo v spomin Finžgarjeve podobe iz kmečkega življenja. Domačega človeka je prikazal v veselju, žalosti, v njegovi grobosti in prisrčnosti, v njegovem hrepenenju in trpljenju.

Nastala je kopica kmečkih povesti: Stara in nova hiša (1901), Dekla Ančka (1913), Beli ženin (1925), Strici (1927), Gostač Matevž (1954) idr. O človeških usodah in tragedijah ob začetku prve svetovne vojne pripoveduje v povesti Prerokovana.

Finžgarju je bila nadvse pri srcu svoboda – osebna in narodna. Zanjo gredo njegovi junaki v boj, žrtvujejo vse in v tem boju je pisatelj vedno na stani zatiranega, preganjanega. Spomnimo se ponosnega Iztoka v romanu Pod svobodnim soncem. Bolj kot kdajkoli prej smo se v novejši zgodovini ravnali po njegovem geslu: »Naprodaj nismo Sloveni nikdar!«

Posebno mesto v slovenski literaturi zavzema Finžgar s svojimi ljudskimi igrami: Divji lovec, Naša kri, Veriga, Razvalina življenja. Z deli Študent naj bo, Gospod Hudournik, Iz mladih dni, Makalonaca, Iveri, Leta moje mladosti se je pisatelj približal tudi mladini.

O pisateljskem delu je Finžgar dejal: »Samo tisti bo resnična last celokupnega naroda, ki bo pisal tako, da narod spozna v povesti samega sebe, spozna vrline junakov in jih vzljubi, spozna pa tudi napake, katerih brez zrcala ne vidi.«

ROJSTNA HIŠA FRANA SALEŠKEGA FINŽGARJA
Fingarjeva hia
Dolenčeva kajža, muzej življenja gorenjskega kajžarja, rojstna hiša pisatelja  Frana S. Finžgarja (1871 -1962) skupaj  s kozolcem in skednjem predstavlja muzej na prostem. V hiši je razstavni prostor s prikazom življenja in dela Frana S. Finžgarja.