CopPortret

Jezike vse Evrope je učene govoril, ki v tem tihem grobu spi;
umetnosti le ljubil je, zgubljene mu b’le so ure,
ko jim služil ni; mladen’čam v Reki, v Lvovu in v Ljubljani,
neutruden učenik, je um vedril; ako bi daljši časi b’li mu dani
svoj narod s pismi razsvetlil bil. Pero zastavi komaj,
stare Slave buditi rod – odnese val ga Save!
(dr. France Prešeren)

Matija Čop – naš prvi estet, literarni kritik, začetnik slovenske literarne zgodovine, teorije in primerjalne književnosti.

Zibelka mu je stekla 26. januarja 1797 leta v nizki, s slamo kriti hiši v Žirovnici. Čopa sta skrbela za šest otrok. Prvih deset let njegovega otroštva so napolnjevali vtisi iz družinskega kroga, domače vasi in iz kmečkega življenja.

Na jesen leta 1807 je moral Matija Čop v svet, v Ljubljano, saj je mati že od vsega začetka želela, da bi prvorojeni odšel v šole, veliko pa je k temu pripomogel tudi rodinski župnik, ki je v nadobudnem dečku odkril vedoželjnost in naravno nadarjenost.

Že v dijaških letih je odkril eno svojih življenjskih ljubezni – učenje jezikov. Obvladal je 19 jezikov. Obenem je začutil, kako ga je prevzel svet literarne umetnosti, svet čiste lepote, ki se mu je razodeval v obliki, ritmu, jeziku in zgradbi del. Razkrivanju teh lepot je posvetil vse svoje ure, misli in želje. Poznal je dela sodobnikov, proučeval pa je tudi starejšo literaturo, predvsem klasično.

Na jesen leta 1816 se je odpravil na Dunaj, kjer je končal tretji letnik filozofije, 1817 se je vrnil v Ljubljano in se na materino željo odločil za bogoslovje, v katerem pa ni vzdržal. Napravil je izpit za profesorja latinskih šol. Od leta 1820 do 1822 je služboval na Reki, nato pa v Lvovu, 1827 pa se je vrnil v Ljubljano telesno in duševno izčrpan. Vedno bolj ga je razjedalo vprašanje, čemu vsi zakladi njegovega literarnega znanja, če ne bodo nikomur koristili.

Leta 1828 se je z Dunaja vrnil v Ljubljano njegov rojak France Prešeren. Poznanstvo iz mladeniških let je preraslo v prijateljstvo, ki je bilo usodno za rast slovenske poezije. Čop je prežel prijatelja z bogastvom poznavanja estetike, literature in s teorijami o pesništvu, njegovim zahtevam in upom pa je Prešeren sledil: od razmeroma preproste poezije se je dvignil do visokih tem modernega romantičnega pesništva. Brez Prešerna bi bil Čop samoten, izredno načitan in samostojen mislec, s Prešernom pa je stopil v najsvetlejše trenutke domače zgodovine.

Od leta 1828 je zbiral biografsko in bibliografsko gradivo o slovenski književnosti za Šafarikovo delo Zgodovina slovenskega jezika in literature po vseh narečjih, v katerem je zapisal nekaj kritičnih oznak, bistroumno pa je razložil tudi slovensko ljudsko pesem. Aktivno je posegal v abecedno vojsko, se ostro spopadel s Kopitarjem in njegovim krogom in bil boj za ‘Kranjsko Čbelico‘.

6. julija 1835. leta so mrzli savski valovi pretrgali nit ustvarjalnemu življenju našega rojaka. Ko je Prešeren v bolnici objemal negibno truplo svojega prijatelja, je z njegovega obraza razbral vodilo: živi in tvori. Spomin na Čopa je rasel hkrati s Prešernovo poezijo, namesto živega Čopa je v pesnitvah V spomin Matija Čopa in v Krstu zaživela njegova nesmrtna podoba.

ROJSTNA HIŠA MATIJE ČOPA
cophisa
Obnovljena rojstna hiša jezikoslovca, literarnega zgodovinarja in knjijžničarja Matije Čopa (1797 – 1835), Prešernovega najboljšega prijatelja. Prenovljena je bila leta 1994 in je danes kulturno središče občine in tudi sedež Zavoda za turizem in kulturo Žirovnica.