Južna pobočja Karavank

Razgibano površje, bogato rastlinstvo in živalstvo, razglednost, podnebne značilnosti ter posebnosti planinskega pašništva so že zgodaj začele privabljati številne planince in pohodnike v gorski svet Zahodnih Karavank. Stol je največji vrh Karavank. Na sever se gora spušča odsekano s strmimi stenami, a jug brazdajo pobočja dolgi žlebovi. Proti zahodu se greben Karavank nadaljuje z valovitim Potoškim Stolom in položnejšo Belščico, proti vzhodu preide v skalnato Vrtačo. Tik pod vrhom Stola je Prešernova koča, ki leži na izredno razglednem kraju. Na vzhodni strani se vidi Vrtača, Begunjščica in Košuta, proti jugovzhodu se pogled ustavi na Kamniških Alpah, Posavskem hribovju in Gorjancih. Zelo razgibana je južna stran, kjer pogled seže po Ljubljanski kotlini, do Snežnika,  Škofjeloškega pogorja, Trnovskega gozda, Porezna, Jelovice, … Na jugozahodu se odpre razgled na Julijce, Pokljuko in Mežaklo, ob lepem vremenu se vidijo celo Dolomiti. Proti severu pa proti dolini Drave, Celovški kotlini, Obiru, Peci, …
Nekoliko vzhodneje in 1000 m nižje stoji Valvazorjev dom, od koder se lahko preko Žirovniške in Zabreške planine vzpnemo na Stol. Poleg Žirovniške in Zabrezniške planine sta v občini še Doslovška in Smokuška planina. Planine so vzdrževane in namenjene paši goveda in konj. Med planinami in skalnimi stenami nad dolino Završnice se ponekod razprostirajo senožeti. Celotno območje se imenuje Rovte, posamezni deli pa glede na lastništvo. Od Valvazorjevega doma vodi pot tudi do Ajdne, osamljenega kamnitega vršaca od Stolom. Kjer so odkrili ostanke starokrščanske naselbine.
Južni del hribovja predstavlja greben Peči. Vleče se od Most do Begunj, kjer se že stika s Kamniškimi Alpami. Južna stran grebena je strma, na severno stran se spušča v dolino Završnice, ki ga ločuje od ostalih pobočij Karavank.

Na skrajnem vzhodu občine, na Zelenici je stal Planinski dom na Zelenici, ki pa je decembra 1999 pogorel. Od bližnje zgornje postaje sedežnice se odpre razgled na kamnito planoto med grebenom Ljubeljščice na severu in Begunjščice na južni strani planote. Na zahodni strani je valovita dolina Zelenica, nad njo se dviga Srednji vrh.

Na pobočju Karavank raste raznovrstna gorska flora. Gozd se razprostira od 1500 do 1700 metrov visoko, tako da ponekod prekriva celotna slemena. Gozdno mejo tvorijo bukve in smreke, nad njo je pas ruševja. V nižjih legah preide svet v travnate planine in pobočja z bujnim cvetjem. Posebnost je pomladna Zoisova vijolica, katere klasično nahajališče so prav pobočja Stola.

 Dolina Završnice

Severno od Žirovnice, onstran grebena Peči, leži dolina Završnica, ki jo domačini imenujejo tudi Zavrh. Potok Završnica, ki naj bi bil kmalu proglašen za naravni spomenik (Klinar, 1997, str. 16), izvira v dveh izvirih na Zelenici pod Stolom in oblikuje dolino, ki se vleče izpod Srednjega vrha do Most, kjer se izliva v Savo Dolinko. V zgornjem toku teče mimo planin in travnikov, zato je do Žingarice planina precej široka, potem je vrezala ozko strugo skozi trde kamnine. Tu so mnogi potoki preko strmih skalnih pečin stekajo v Završnico v manjših slapovih. V spodnjem delu, kjer so potok zajezili za potrebe hidroelektrarne in je nastalo umetno jezero, se dolina spet močno razširi.

Ravninski svet med Karavankami in Savo Dolinko

Prevladujejo prodne terase, ki so nastale z rečnim nasipavanjem fluvioglacialnega proda v zadnji ledeni dobi ter morensko gradivo, Območje je brez površinsko tekočih voda. Ob robu ravnine, naslonjene na greben Peči, leži večino naselij občine, izjemni sta le Breg, ki leži na levem bregu Save Dolinke in Vrba, ki je nastala vzdolž morenskega griča sredi ravnine. Na rjavici, ki prekriva ravnino, so njive, travniki in pašniki.

 Soteska Save Dolinke

Južno od Most, kjer so Savo Dolinko zajezili za potrebe hidroelektrarne, je Sava Dolinka vrezala do 90 metrov globoko strugo v mehke miocenske plasti. Pod naseljem Breg se nekoliko razširi in tam je tudi cestna povezava med Občino Žirovnica in Bledom. Levo obrežje je praktično neprehodno, višje se razprostira gozd. Na desni blejski strani, so pobočja manj gozdnata, delno so površine namenjene paši živine. Na tej strani se nahaja tudi mokriščni biotop Berje.
(Vir: Diplomsko delo, Maja Ažman, 2001)