DR. FRANCE PREŠERN

Z verzi Zdravljice je naš veliki pesnik nepozabno izrazil svoje prepričanje o nujnosti prijateljstva med narodi. Prešernova pot je bila ena izmed mnogih poti, ki so peljale k enakopravnosti, brez katerega si ni mogoče zamisliti kulturnega in narodnega razvoja.

France Prešeren se je rodil 3. decembra 1800 v gorenjski vasici Vrba v kmečki družini. Lepi so pesnikovi spomini na brezskrbno mladost in preprosto vaško življenje. Če bi ostal v tem svetu – razmišlja v sonetu O Vrba -»ne vedel bi, kako se v strup prebrača vse, kar srce si sladkega obeta…« Toda usoda je hotela drugače. Ljudsko šolo je obiskoval pri stricu na Dolenjskem, nato v Ribnici, gimnazijo pa v Ljubljani. Uka žeja ga je gnala dalje. Leta 1820 se je proti materini volji odrekel duhovniškemu poklicu in odšel študirat pravo na Dunaj. Žal mu je bilo, da je razočaral mater, a nekaj ga je nezadržno vleklo k odvetniškemu poklicu. Leta 1828 so ga razglasili za doktorja prava. Tega leta je že začel delati kot odvetniški pripravnik v pisarni dr. Baumgartna. Že prva leta v Ljubljani je Prešernova pesniška moč naglo dozorevala in ustvarjalna volja mu je narekovala pesem za pesmijo: Dohtar, Prva ljubezen, Turjaška Rozamunda, Nova pisarija, Apel podobo na ogled postavi in še in še.

30-leten se poslavlja od zaupljive in lahkoverne mladosti s trpkimi besedami »…sem videl, da svoj čoln po sapi sreče, komur sovražna je, zastonj obrača, da človek toliko velja, kar plača…«

Družil se je s prijateljem Matijem Čopom, skupaj sta kovala načrte, kako bi bilo mogoče slovensko slovstvo dvigniti na raven drugih evropskih literatur.

Leta 1832 je Prešeren opravil odvetniški izpit in želja po neodvisnosti ga je spodbudila, da je oktobra tega leta že prvič zaprosil za samostojno odvetniško mesto. Zavrnili so ga in s tem se je začela štirinajstletna doba, ko je zaman poskušal, da bi se poklicno osamosvojil in si zagotovil primernejše življenjske razmere. Če bi bil nemške krvi, uradniški ali plemiški sin, bi gotovo uspel, tako pa je bil slovenski kmečki sin in povrh vsega še slovenski pesnik ter zaznamovan kot svobodomislec in politično sumljiv. Soneti nesreče so pretresljiv izraz razočaranja in obupa.

Novo življenjsko upanje je raslo s silno ljubeznijo do Julije Primic, hčerke ljubljanskega trgovca. Ob tem se je rojevala tudi najnežnejša in najgloblja ljubezenska lirika: cikel Gazele in Sonetni venec. Verzi, namenjeni ljubljanskemu dekletu, se prepletajo s soneti velike domovinske ljubezni. Želi si orfejske moči, ki bi našo domovino, »viharjev jeznih mrzlo domačijo«, prerodila v svobodno in kulturno deželo. Upanje, da bi s Sonetnim vencem zbudil pri Juliji zanimanje, je bilo prazno. Vendar upati in pesniti ni prenehal. V bolečini ob bridki izgubi prijatelja Čopa je nastala velika pesnitev Krst pri Savici.

Leta 1846 je pesnik po šestih zavrnjenih prošnjah slednjič dobil odvetniško mesto v Kranju. V njem je vse bolj dozorevala misel, da bi pesmi zbral in jih objavil v posebni knjigi. Poezije so izšle leta 1846.

Bolezen se je neizprosno oglašala. 8. februarja 1849 je France Prešeren umrl.

Oton Zupančič: »Prešerna ljubiti se pravi ljubiti lepoto in resnico in pravico.« 

ROJSTNA HIŠA DR. FRANCETA PREŠERNA

Po domače p´r   Ribču se je leta 1800 rodil France Prešeren, točno čez 100 let pa nadškof Anton Vovk. Današnjo podobo je dobila leta 1856 po požaru. V muzej je bila preurejena leta 1939. Opremljena je s predmeti iz 19. st., najbolj dragocena je originalna hišna zibka.

DR. FRANCE PREŠERN
Žive naj vsi narodi, ki hrepene dočakat’ dan, da, koder sonce hodi, prepir iz sveta bo pregnan…
WP2Social Auto Publish Powered By : XYZScripts.com
Osrednja vsebina