KURJENJE V NARAVNEM IN BIVALNEM OKOLJU
KURJENJE V NARAVNEM IN BIVALNEM OKOLJU
V spomladanskem času, ko pričnemo urejati okolico (vrtove, njive…), se znajdemo pred zagato, kam z vsem zelenim odrezom in drugimi podobnimi odpadki. Najhitrejša rešitev se nam ponudi tako, da jih kar na kraju zakurimo. In potem se dim vije po dolini, naselju in smradi ter duši vse živo. Pa je to res dobra rešitev?
Glede na čas v katerem živimo, je ekologiji in varstvu okolja potrebno nameniti veliko večjo vlogo in tudi v zvezi tega spremeniti miselnost in ravnanje. Tudi Evropske direktive narekujejo prepoved kurjenja odpadkov v naravnem in bivalnem okolju.
Sezone požarov v naravi se v zadnjih letih zaradi toplih in suhih pomladi in jeseni podaljšuje. Najpogostejši povzročitelj je človek s svojo nepremišljeno dejavnostjo. Požare največkrat zanetijo lastniki zemljišč, ki želijo s kmetijskih površin odstraniti organsko maso zaradi lažjega obdelovanja ali zaradi čiščenja površin v prepričanju, da je to za kmetijsko površino koristno. Mnogi so namreč zmotno prepričani, da s požiganjem trajno uničijo plevel in zemljo pognojijo s pepelom. Takšna oblika spravila organske mase s kmetijske površine je tako z vidika varstva okolja kot z vidika agrotehnike neprimerna in neutemeljena.
Glavni razlog za prepoved kurjenja je predvsem v tem, da se zaradi požarov v naravi povzroča tudi velika okoljska škoda in da se pri kurjenju širi neprijeten vonj, kar je posebej zoprno v urbanih okoljih. Posebej skrb vzbujajoče pa je dejstvo, da se zaradi ognja, ki ne razvije dovolj visoke temperature, v zrak sproščajo strupeni plini, dim ter saje, ki so po dognanjih strokovnjakov, toksični in karcinogeni.
Strokovnjaki opozarjajo, da ima kurjenje rastlinskih ostankov negativne posledice za tla oziroma rodovitno prst. Pri kurjenju organske mase so tla izpostavljena visoki temperaturi, kar povzroči popoln propad občutljivih vrst kmetijskih rastlin, ki bi jih še želeli obdržati. Ogenj in visoke temperature celo stimulirajo razvoj semen nekaterih trdovratnih plevelov, ki se jih bomo s težavo, predvsem pa z višjimi stroški, znebili. Površina sicer po sežiganju z zakasnitvijo ozeleni, toda botanična sestava vzniklih rastlin bo na takšnih površinah po biološki in krmni vrednosti bistveno slabša.
Zaskrbljujoče je tudi dejstvo, da nekateri posamezniki celo ob razglašeni določeni stopnji požarne ogroženosti, le-te ne spoštujejo in tako s kurjenjem ogrožajo življenja ljudi, živali, naravno okolje in premoženje.
Kurjenje in predpisi
Prepoved kurjenja v naravnem in bivalnem okolju v Sloveniji ureja več predpisov z globami celo do 4100 € za posameznika.
Uredba o ravnanju z odpadki določa, da morajo biti vsi odpadki, tudi naravni, primerno obdelani, torej, ali predelani ali odstranjeni v skladu z določili uredbe. To pa lahko stori ali imetnik odpadkov sam ali pristojne službe.
To pomeni, da je tudi kurjenje odpadkov v naravi kot način njihovega nenadzorovanega odstranjevanja prepovedan.
V skladu z uredbo o obdelavi biološko razgradljivih odpadkov obdelava pomeni kompostiranje, mehansko-biološko obdelavo ali katerikoli postopek higienizacije teh odpadkov, nikakor pa ne sežiganje v naravnem okolju. Uredba o varstvu pred požarom v naravnem okolju, Zakon o gozdovih, Zakon o TNP in občinski predpisi v določenih občinah, so le nekateri izmed predpisov, ki konkretno za posamezna specifična področja določajo prepovedi in omejitve kurjenja v naravnem in bivalnem okolju.
Občinski predpis v naravnem in bivalnem okolju prepoveduje netenje in prenašanja ognja ter sežiganje materialov, ki povzročajo motenje okolice in obremenjevanje okolja.
Prepovedano je tudi vsakršno sežiganje in odlaganje komunalnih odpadkov na območju občine v nasprotju z določili.
Pristojnost ukrepanja po navedenem občinskem predpisu ima medobčinski inšpektorat in redarstvo (MIR).
Pravilno ravnanje z zelenim odrezom in biološkimi odpadki
Posameznik pri tovrstnih odpadkih nima veliko izbire. Odpadke, primerne za kompostiranje lahko ustrezno kompostira na svojem zemljišču, vse ostalo mora oddati v ustrezen zabojnik oziroma oddati javni komunalni službi. Sežiganje, kot način odstranjevanja odpadkov ni dovoljen.
Prav tako velja opozoriti, da mora imetnik odpadkov, če se odloči, da jih bo predal pristojnim komunalnim službam, zagotoviti, da so odpadki primerno ločeni in ne pomešani, zato da jih je pozneje možno učinkovito predelati.
Manjše količine tovrstnih odpadkov (ovenelo cvetje, posušene lončnice …) lahko odložite v tipske rjave zabojnike oziroma posode, namenjene biološkim odpadkom ali zabojnike za zeleni odrez, če so na voljo. Za večje količine je potreben dogovor z javno komunalno službo.
V vašem javnem komunalnem podjetju je možen organiziran odvoz po predhodnem naročilu, prav tako pa je možno tovrstne odpadke v času obratovanja dostaviti v njihove zbirne centre. Prepričan sem, da vam bodo na pristojnem komunalnem podjetju z veseljem svetovali in pomagali pri odvozu tovrstnih odpadkov.
Gregor JARKOVIČ, mag.
MIR Jesenice
