Lubadarji uničujejo naše gozdove

Lubadarji so drobni hroščki, dolgi do 4 mm.   V ugodnih razmerah se zelo hitro razmnožijo  in  so tako nevarni,  da lahko  uničijo  cele smrekove sestoje.

V zadnjih nekaj letih  so razmere za razmnoževanje  lubadarjev  zelo ugodne: pomladi so tople, poletja vroča in  zime mile. V gozdovih  smo priča ujmam, kar pomeni idealne razmere  za razvoj novih generacij  lubadarja na odmirajočih iglavcih.

Na drugi strani pa podnebne razmere, ki ustrezajo lubadarjem,   pomenijo zelo neugodne pogoje za rast smreke.  Smreka zaradi svojih plitvih korenin  potrebuje pogoste obilne padavine. Veliko bolj ji ustreza hladna klima, kot pa vročina. Če je vreme vroče in suho, to pomeni za smrekove gozdove stres ter  veliko  dovzetnost  za razne škodljive delavnike. Najbolj so ogroženi smrekovi sestoji na plitvih tleh, prisojah ali  v nižini.

Vse našteto se dogaja zadnja leta in  v letu 2007 smo na blejskem gozdnogospodarskem območju zabeležili rekordno količino  lubadark. To so drevesa smreke, ki se zaradi napada lubadarja nenadoma posušijo.  Močan napad lubadarja se nadaljuje tudi v letu 2008, saj je bilo do konca maja odkritih že  14 000 m³ lubadark, za katere smo lastnikom napisali  odločbe z zelo kratkim rokom pospravila.

Najbolj ogrožene lokacije so:  bohinjska Spodnja dolina,    pobočja okoli Gorij,  Radovna,  Zgornjesavska dolina in  širša okolica  Radovljice.

 

Zakonitost napada lubadarjev je, da se  v napadenih drevesih , ki se posušijo, razvije nova  generacija, ki ponavadi  takoj napade  sosednja smrekova drevesa. Zato se nesanirana  jedra lubadarja zelo hitro koncentrično povečujejo.

Za napadena drevesa, ki se začenjajo sušiti ni pomoči. Edini ukrep je  hiter posek, ureditev sečišča in odvoz lesa iz gozda v predelavo.

Veliko večino jeder lubadark  odkrijejo revirni gozdarji Zavoda za gozdove. S sekirico in  rdečo piko označijo drevje, ki ga je nujno posekati. Potem izdajo lastniku gozda  odločbo za hitro pospravilo. Če lastnik  napadenih dreves ne poseka, je možna tudi izvršba.  Stroške le-te  plača malomaren lastnik.

Pri nepravočasno  posekanih in izdelanih lubadarkah ukrepa tudi gozdarski inšpektor.

Vsi ti ukrepi in naglica pri poseku lubadark so namenjeni temu, da se škodljivec ne bi širil v sosednje sestoje in  parcele ter bi zaradi malomarnosti  trpeli škodo tudi bližnji sosedi.

– Ker  so revirji veliki in obsegajo več tisoč gozdnih parcel, je možno, da revirni gozdar vsakega novega jedra lubadark ne odkrije pravočasno. Zato je  od aprila do septembra priporočljivo, da vsak lastnik   obišče svoje gozdne parcele in preveri, kakšna je varstvena situacija. Če opazi napad lubadarja, sporoči  svojemu revirnemu gozdarju, po obvestilu pa lahko takoj začne s pospravilom.  Gozdar bo v nekaj dneh označil vse  napadeno drevje .

– Posek in spravilo lesa sta zelo nevarni opravili. Ta dela opravlja v svojih gozdovih le še 5 % lastnikov gozdov. Če nismo vešči tega dela, si to odkritosrčno priznajmo in delo čimprej zaupajmo usposobljenemu  izvajalcu.

– Tudi pri vseh rednih sečnjah v smrekovih sestojih je potrebno pospraviti vse sečne ostanke,  saj so neurejena sečišča  večkrat leglo lubadarja.

– V primeru solastništva ali nedokončanih dediščinskih postopkov  je najbolje, da solastniki  (upravičenci) izmed sebe izberejo  pooblaščenca, ki  bo urejal  posek in komuniciral z javno gozdarsko službo.

–   Če se solastniki med seboj  ne morejo dogovoriti o izvedbi   sanitarnega

     poseka, ali je njihovo bivališča zelo oddaljeno jim  javna gozdarska služba

    določi zastopnika, ki bo odgovoren za  izvedbo varstvene odločbe.

 

Tekst in foto:  Vida Papler-Lampe,  Zavod za gozdove,  območna enota Bled

V splošnem so predstavniki zalubnikov (lubadarji) majhni hrošči valjaste oblike in temno obarvanim zunanjim skeletom. Večinoma niso daljši od 5 milimetrov. Rilček (rostrum), značilnost rilčkarjev, je pri njih zelo kratek in celotna glava je od zgoraj skrita pod velikim ščitom (pronotumom) oprsja. Vendar pa pripadnost rilčkarjem izdajajo kratke, a značilne kolenčaste tipalnice in stopalca (tarsus) nog, ki so zgrajena iz štirih členov. Njihove obustne okončine so izoblikovane v ostro grizalo, s katerimi vrtajo po lesu. Pokrovke (elitre) so pogosto ukrivljene navzven in služijo kot lopate, s katerimi zalubniki odstranjujejo odpadni material iz rovov. Več vrst zalubnikov proizvaja zvoke s stridulacijo – drgnjenjem telesnih delov med seboj. Na podlagi zvočnih signalov se lahko spolna partnerja najdeta. Odrasel zalubnik najprej zvrta luknjo skozi lubje, nato pa v hranljivem kambiju izdolbe »poročno« kamrico. Večinoma koplje samica, tudi samec pa sodeluje pri odstranjevanju materiala. V kamrici se sparita, samica pa po tistem prične vrtati tik pod površjem stran od nje in v enakomernih presledkih odlaga jajčeca. Ko se izležejo, pričnejo ličinke vrtati svoje tunele pod pravim kotom na samičinega in ustvarijo za zalubnike značilne vzorce. Po tem, kje delajo rove, delimo zalubnike na ličarje, lesarje in lubadarje, vendar to niso taksonomske kategorije. Ličinke so črvaste oblike brez nog, blede barve. Ko dozorijo, se zabubijo v lesu in kot odrasle živali pregrizejo skozi lubje na površje.

  Delo lubadarja