Povzetek okrogle mize v Šentgoru v Radovljici z naslovom “Sigmatizacija in diskriminacija ljudi z motnjami v duševnem zdravju”
Povzetek okrogle mize v Šentgoru v Radovljici z naslovom “Sigmatizacija in diskriminacija ljudi z motnjami v duševnem zdravju”
14.4.2009
Okrogla miza v ŠENTGORU v Radovljici z naslovom »STIGMATIZACIJA IN DISKRIMINACIJA LJUDI Z MOTNJAMI V DUŠEVNEM ZDRAVJU«
(intervju za Radio Triglav Jesenice z Marijo Zupanc)
1. Namen in cilj izvedbe okrogle mize
Ob svetovnem dnevu zdravja v aprilu 2009 smo okroglo mizo z naslovom »Stigmatizacija in diskriminacija ljudi z motnjami v duševnem zdravju izvedli z namenom, da izpostavimo problem stigmatizacije in diskriminacije ljudi z motnjami v duševnem zdravju.
Cilj okrogle mize pa je bil, da predstavimo dejansko stanje in nove ugotovitve na tem področju.
2. Povzetek okrogle mize
Vsi, predstavniki delodajalcev, zdravstva in drugi udeleženci okrogle mize: vabljeni člani, svojci, prostovoljci, druga društva – Ozara Jesenice, so pri razpravi aktivno sodelovali.
Vključeni uporabniki so v razpravi povedali:
da jih ob nastopu duševne stiske poleg značilnosti same motnje v duševnem zdravju prizadene še sramotenje in socialna izključenost,
da je izkušnja zdravljenja v psihiatrični bolnišnici dogodek, ki zaznamuje njihovo usodo in je najbolj razpoznavno znamenje, da je nekdo uporabnik psihiatrije,
da te tudi zdravniki drugače obravnavajo, ko jim poveš za psihiatrično izkušnjo.
Nastalo situacijo poslabšajo in otežijo še različne okoliščine: pogosto se soočajo z velikimi izgubami: socialna mreža razpade, težave imajo pri nadaljevanju šolanja, težje dobijo službo in izgubijo delo.
Še vedno mislijo, da so stigmatizirani in se jih zato delodajalci otepajo.
V družini naletijo na nerazumevanja. Pogosto pride do izgube prijateljev.
Izpostavili so tudi, da si želijo druženja med enako oz. podobno bolnimi, s katerimi lahko odkrito komunicirajo in si med seboj pomagajo, saj jih drugi ljudje jemljejo nekako drugače in so do njih zadržani.
Vse to jih pripelje do izgube vrednot in pomanjkanja smisla življenja, njihov socialno – ekonomski položaj se poslabša.
Ostali vabljeni na okroglo mizo so povedali:
Dr. Jurij Bon: “Odgovor glede občutkov odrinjenosti bolnikov z duševnimi težavami, ki jih doživljajo med zdravstveno obravnavo, ni enostaven. Pri tem problemu se namreč prepleta več dejavnikov. Duševne motnje so dejansko stigmatizirane v očeh večine ljudi in to velja glede na raziskave tudi za poklicne skupine različnih strokovnjakov, ki se ukvarjajo z bolniki z duševnimi motnjami. Ne moremo pa vsakega nestrinjanja v odnosih med zdravstvenim osebjem in bolniki označiti za nerazumevanje in stigmatizacijo. Velikokrat se namreč za sugestijami osebnega zdravnika, da naj se bolnik čim hitreje aktivira, skriva dober namen, da mu skuša pomagati in ga spodbuditi k aktivnejšemu pristopu k težavam. Človek, ki zaradi različnih težav doživlja tesnobo v stikih z ljudmi in vsakdanjimi zahtevami, se namreč običajno umika v osamo, vendar ta naravna reakcija na dolgi rok slabša njegovo stanje, ker si čedalje manj zaupa. Aktivacija je torej dejansko prava usmeritev, le da psihiatri priporočamo postopno aktiviranje, po metodi majhnih korakov in s sprotnim spremljanjem uspeha. Rekel bi torej, da po mojem občutku osebni zdravniki želijo svojemu bolniku dobro, potrebno je le paziti, da aktivacija poteka postopno in ne pride do psihičnih preobremenitev, ki lahko poslabšajo stanje in vodijo v nadaljnje izgube zaupanja bolnika v svoje sposobnosti.”
Predstavnik delodajalcev pravi, da ni imel predsodkov, ko se je odločil, da zaposli invalida, ki ima izkušnjo duševne motnje, saj ga je z uspešnim delom na predhodnem usposabljanju prepričal, da dobro dela.
Maja Kunšič, strokovna delavka društva Ozare je povedala: »Stigmatizacija ljudi s težavami v duševnem zdravju je v današnji družbi velika. Potreben je velik pogum, da se ljudje z izkušnjo duševne bolezni izpostavijo javnosti in o tem spregovorijo. Duševno zdravje je še vedno na robu družbenega zanimanja. Nujno je ozaveščanje , da smo kot družba dolžni poskrbeti tudi za ljudi s težavami v duševnem zdravju.«
Prostovoljka pravi, da uporabniki čutijo stigmatizacijo in diskriminacijo okolice, kar se najbolj pokaže v interakcijah s človekom, ki jim je blizu, mu zaupajo do te mere,da mu podarijo svoje misli,čustva, delovanje, istočasno pa vseskozi preverjajo ali je slednje še na meji sprejemljivega, družbeno pogojenega normalnega.
3. Zaključki okrogle mize
Ugotavljamo, da so na področju duševnega zdravja še vedno zaskrbljujoče diskriminatorne prakse, ki se kažejo v obliki negativnih predsodkov in odklonilnega vedenja do ljudi s težavami v duševnem zdravju,
da bivanje v psihiatrični ustanovi povečuje stigmo, naredi jo bolj vidno in jo še poveča, če je hospitalizacija dolgotrajna,
da se diagnoze posameznik nikoli več ne znebi, čeprav je kriza, ki jo je povzročila, že dolgo tega minila,
da je bilo na področju skupnostne skrbi za osebe s težavami v duševnem zdravju v zadnjih letih veliko narejenega, da se problematiki teh ljudi posveča vse več pozornosti s poudarkom na pomenu nevladnih organizacij, ki delujejo na področju skrbi za duševno zdravje v skupnosti, kot so npr. Šent, Ozara, Humana in druge,
da se je z vključevanjem ljudi s težavami v duševnem zdravju v skupnost, odnos drugih do njih v zadnjih letih zelo spremenil, zmanjšala sta se tako strah kot nezaupanje, s tem pa tudi stigmatizacija,
da je izredno pomembno odpravljanje predsodkov s pomočjo medijev,
da mediji s svojimi prispevki, sporočili in slikami, ki imajo velik vpliv na oblikovanja javnega mnenja in stališč, niso več samo negativno obarvani in pisani na senzacionalen način, ampak veliko pišejo in poročajo tudi problemsko in o dobrih praksah,
da z osveščanjem javnosti, da duševna motnja ne predstavlja nobenega tabuja in da so na različnih življenjskih področjih ljudje dokazano uspešni in ne povzročajo statistično nič več izgredov kot tisti, ki so definirani za zdrave ljudi, se stanje na tem področju bistveno izboljšuje.
4. Ali se delodajalci izogibajo zaposlovanju ljudi s težavami v duševnem zdravju?
Če izhajam iz odgovora predstavnika delodajalcev na današnji okrogli mizi, ki ima izkušnjo z zaposlitvijo invalida, ki je ta status pridobil zaradi motnje v duševnem zdravju, to vprašanje ne drži za vse delodajalce. Zaposlitev je ena od najbolj pogosto izraženih želja v procesu načrtovanja skrbi v skupnosti za samostojno življenje posameznika. Ni treba posebej poudariti, da ljudje s težavami v duševnem zdravju, še posebej tisti, ki so bili hospitalizirani, težje zadovoljujejo potrebo po delu. Doživljajo tudi največ diskriminacij na področju zaposlovanja in so pogosteje kot drugi ljudje socialno izolirani. Diskriminacija pomeni neenako obravnavanje posameznika oz. posameznice v primerjavi z nekom drugim. (Je ena od oblik prikrajšanosti, s katero se srečujejo uporabniki psihiatričnih storitev.) Na področju zaposlovanja je novi Zakon o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov z novostmi na področju finančnih spodbud doprinesel, da se delodajalci lažje odločajo za zaposlovanje invalidov.
5. Vloga skupnostne skrbi pri rušenju stigme in diskriminacije
Na stiske, ki jih doživljajo posamezniki zaradi stigmatizacije in diskriminacije lahko odgovorimo le v skupnosti, to je v življenjskem okolju posameznikov, kajti za zdravljenje in ponovitve psihiatričnih motenj ter rehabilitacijo ni odgovorno le psihiatrično zdravljenje, ampak tudi socialne, zaposlitvene in skupnostne službe, te so večinoma organizirane v nevladnem sektorju. V sodelovanju naj bi odgovarjale na specifične potrebe njihovih uporabnikov.
Pri Šentu s programi psihosocialne rehabilitacije, kot so npr: dnevni centri, stanovanjske skupine, programi usposabljanja na konkretnem delovnem mestu, program socialne vključenosti …, pomagamo posamezniku po prihodu iz bolnišnice, ko se ponovno aktivno vključuje v socialno okolje.
S to vrsto strokovne pomoči in podpore dosegamo, da se posameznik počuti bolje, da se ne vrača oz. se vrača manj pogosto v bolnišnico. Ostane doma in zaživi bolj samostojno in neodvisno življenje kot prej. To je poleg destigmatizacije in pomoči pri vključevanju v vsakdanje življenje eden od temeljnih ciljev programa. Posvečamo tudi pomoč svojcem, saj so tudi ti pogosto v hudi stiski in potrebni podpore, svetovanja in vsakdanjega pogovora.
Marija Zupanc
V Radovljici, dne 2.4.2009