Cerkev Sv. Radegunde – Breg
Cerkev se prvič omenja kot radovljiška podružnica v župnijski matrikuli I. 1468.
Cerkev je v osnovi romanska, to se le delno kaže v cerkveni ladji z ravnim stropom. Polkrožni slavolok s sekundarno posnetim robom je ostanek nekdanje romanske apside. Sedanji prezbiterij iz srede 17. stol.
Cerkev ima dva portala. Starejšega po načinu posnetega robu datiramo v 14. stol., mlajši, renesančni portal iz I. 1629 pa je značilen izdelek peraške delavnice. Vhodna lopa in zvonik s čebulasto kapo sta baročna. Tudi cerkvena ladja z ravnim stropom je barokizirana in ima opečnat gotski tlak.
Na južni strani slavoločne stene je freska sv. Radegunde v nunskem oblačilu in sv. Lovrenca z ražnjem preko ramena. Ljudsko izročilo pravi, da sta sv. Lovrenc in sv. Radegunda brat in sestra. Zato ob njunem godovnem dnevu letajo ponoči svetinje od cerkvice sv. Lovrenca do sv. Radegunde na Breg in nazaj. Tako si je ljudstvo s pobožno pravljico razlagalo utrinjanje zvezd, ki se je godilo vedno ob tem času.
Slikar je svetnika naslikal po ljudski govorici, čeprav sv. Lovrenca, učenca in dijakona papeža Siksta II., loči od merovinške kraljice sv. Radegunde okroglih 330 let. Nad fresko svetnikov je lik noseče Marije, ki je ikonografska posebnost. Predstavlja del prizora Oznanjenja.
Na severni strani slavoločne stene se je pred kratkim izpod beleža pokazala podoba sv. Mihaela v boju z zmajem. Na južni zunanji fasadi prezbiterija je baročna upodobitev sv. Krištofa, ki prekriva starejšo poslikavo.
Glavni oltar je iz dobe t.i. zlatih oltarjev. V izrazito baročnem slogu je bil izdelan I. 1668. Ob kipu sv. Radegunde njej so različni predstavniki cerkvene hierarhije. Levo in desno sta še sv. Anton Padovanski in sv. Gregor Veliki. Na vrhu oltarja je Bog Oče in dva angela. Na severno steno ladje je prislonjen poznobaročni stranski oltar sv. Vida s kotlom in levom iz konca 18. stol. Stranska kipa sta sv. Ignacij Lojolski in sv. Volbenk. Njegovo atiko izpolnjuje kvalitetna slika Marija De Bono Consilio. Na severni steni prezbiterija visi slika Marije z Jezusom, delo Leopolda Layerja ali njegove šole. V 15. stol. je bilo okrog cerkve zgrajeno obzidje protiturškega tabora, ki so ga porušili v 17. stol., morda prav v zvezi z graditvijo novega prezbiterija. Cerkev je stala na samem, izven vasi. V odkopavanjih I.1994 so okrog cerkve našli grobove iz mlajše, t.i. ketlaske faze staroslovanske kulture (9.-10. stol.). Jugozahodno od cerkve so našli ostanke nekega pravilnega pravokotnega objekta iz 6. stol. Drobne najdbe znotraj tega objekta kažejo na steklo, nož, kuhinjsko posodo…
Temelji skoraj večine cerkva ne območju sedanje brezniške fare so bili položeni v obdobju romanike. V 13. stol je romanika postopoma prešla v gotiko, ki je stilno najdominantnejša v tem prostoru. Čeprav so romanski ostanki skopi, ponujajo dovolj dokazov o načinu gradnje in prehodu v gotiko. Novemu občutju so sledile tudi podružnične cerkvice. Četudi oddaljene od velikih centrov, pa zlite z okoljem v svoji preprostosti, nastopajo srednjeveške podružnice s čisto samosvojo govorico.
V baroku je marsikatera cerkev v današnji brezniški fari, tako kot drugod po Sloveniji, zaživela v novi preobleki. Prezidavam so sledila opremljanja notranjščin s “podobarskimi” izdelki, kot so npr. “zlati oltarji”. Najdlje je duh baroka ohranjal Leopold Layer, z njim pa je baročna tradicija zamrla. Barok so posrkali vase historični slogi, v katerih so na novo pozidavali ali poslikavali cerkve.
