Anton Janša
Anton Janša je bil prvi učitelj čebelarstva, rojen na Breznici 1734, umrl na Dunaju 1773.
S trdim in z vztrajnim delom se je povzpel iz skromne kmečke hiše na Breznici do akademsko izobraženega slikarja in prvega čebelarskega strokovnjaka na cesarskem dvoru. Janša je tudi eden izmed Martinov Krpanov, ki mu je moral avstrijski dvor hočeš nočeš priznati izredno nadarjenost, pridnost in veličino.
Bil je star komaj 19 let, ko mu je umrl oče. Kot najstarejši otrok je moral z materjo prevzeti skrb še za štiri brate in štiri sestre. Anton in še dva brata, Tine in Lovro, so bili nadarjeni za slikarstvo. Doma na skednju so si uredili atelje. Revščina, čudoviti naravni pogoji in čebelarska tradicija v teh krajih so spodbudili Janševe še za očetovega življenja, da so pridno čebelarili; imeli so nad sto panjev. Na klopci pod Janševim čebelnjakom so se radi zbirali umni gospodarji in modrovali o kmetovanju in čebelarjenju. To je bila za bistrega Antona prva in najboljša čebelarska šola. Silna sla po znanju in izpopolnjevanju je speljala Antona in še dva njegova brata na Dunaj. Vsi trije so bili vpisani na akademiji za likovno umetnost. Čeprav so bili nevešči pisanja, branja pa tudi nemškega jezika, je Anton kmalu premagal vse začetne težave in se na akademiji tako odlikoval, da mu je cesarica Marija Terezija poklonila štipendijo za študijsko potovanje v Italijo.
Prav takrat pa se je Gospodarska družba na Dunaju zavzela za dvig čebelarstva in sklenila ustanoviti čebelarsko šolo. Tedaj se je Anton Janša znašel na razpotju, ali naj ostane na začrtani umetniški poti, kjer je že bil deležen priznanja, ali naj se ves posveti čebelarstvu, ki ga je že v mladosti vzljubil. Prepričan, da bo kot čebelar več koristil domovini, se je prijavil na razpisano mesto. Po zelo uspešno opravljeni izkušnji je postal prvi učitelj čebelarstva v Augartnu na Dunaju. Svoje čebelarsko znanje z domače Breznice je z vsem ognjem začel izpopolnjevati in poglabljati. Kmalu je zaslovel z nazornimi in vzornimi predavanji, slonečimi na temeljitem poznavanju čebel. Gorenjski način čebelarjenja je razširil po vsej deželi. Kljub temu, da je opravljal poklic čebelarskega učitelja le slaba štiri leta, je zapustil dve pomembni knjigi: Razpravo o rojenju čebel in Popolni nauk o čebelarstvu. Zaradi drobnih čebelic, ki so mu že v mladosti prevzele srce, je zaslovel na dvoru, po vsej državi in kmalu tudi v svetu kot razumen opazovalec, opisovalec čebel ter utemeljitelj številnih rekordov, ki so bili doseženi v čebelarstvu po njegovi prerani smrti.
Čebela ‘kranjska sivka‘ je prav po zaslugi gorenjskih čebelarjev zaslovela po vseh kontinentih.
Janša pripada vsem čebelarjem sveta. Vse življenje je bil marljiv kot čebela. Tiho, mirno in neumorno je opazoval in ustvarjal, pa tudi s slikarstvom se je ukvarjal vse do smrti.
Hvaležni Slovenci so ves čas obnavljali Janšev čebelnjak in ga ohranili do današnjih dni. Čebelarsko in sadjerejsko društvo je slavnemu čebelarju leta 1884 odkrilo na rojstni hiši spominsko ploščo, 1907 leta so sorodniki nekoliko niže od Janševega doma sezidali novo hišo in vanjo spet vzidali spominsko ploščo.
Ob 200-letnici smrti A. Janša so čebelarji uredili spominski kotiček na Breznici, odkrili spominski kamen in priredili mednarodno spominsko proslavo. Na koncu prečudovite doline Završnice se nahaja čebelarska plemenilna postaja A. Janša, v Radovljici pa čebelarski muzej.
